Možnosti zdravljenja Guillain-Barréjevega sindroma

Vsebina

• 1. Terapevtska plazmafereza
• 2. Terapevtski imunoglobulin
• 3. Fizioterapevtsko zdravljenje
• Glavni zapleti pri zdravljenju
• Znaki izboljšanja
• Znaki poslabšanja

Najpogosteje uporabljeni načini zdravljenja Guillain-Barréjevega sindroma vključujejo uporabo intravenskega imunoglobulina ali izvajanje terapevtskih sej plazmafereze, ki pa bolezni ne morejo ozdraviti, vendar lajšajo simptome in pospešujejo okrevanje.

Ta zdravljenja se običajno začnejo v enotah za intenzivno terapijo, ko je bolnik hospitaliziran, njihov namen pa je zmanjšati količino protiteles v krvi in ​​jim tako preprečiti, da bi povzročili poškodbe živcev in poslabšali stopnjo razvoja bolezni.

Obe vrsti zdravljenja imata enako učinkovitost pri lajšanju simptomov in okrevanju bolnika, vendar je uporabo imunoglobulina lažje izvesti in ima manj neželenih učinkov kot terapevtska plazmafereza. Kadar obstaja sum, da ima ta sindrom, je priporočljivo, da se za potrditev diagnoze posvetujete z nevrologom, in potem bo morda napotitev na druge specialnosti.

1. Terapevtska plazmafereza

Plazmafereza je vrsta zdravljenja, ki vključuje filtriranje krvi, da se odstranijo odvečne snovi, ki bi lahko povzročale bolezen. V primeru Guillain-Barréjevega sindroma se s plazmaferezo odstranijo odvečna protitelesa, ki delujejo na periferni živčni sistem in povzročajo simptome bolezni.

Nato se filtrirana kri vrne v telo, ki se spodbudi, da tvori zdrava protitelesa in tako ublaži simptome bolezni. Razumeti, kako se izvaja plazmafereza.

2. Terapevtski imunoglobulin

Zdravljenje z imunoglobulinom je sestavljeno iz injiciranja zdravih protiteles neposredno v veno, ki deluje proti protitelesom, ki povzročajo bolezen. Tako zdravljenje z imunoglobulinom postane učinkovito, ker spodbuja uničenje protiteles, ki delujejo proti živčnemu sistemu in lajšajo simptome.

3. Fizioterapevtsko zdravljenje

Fizioterapija je pri Guillain-Barréjevem sindromu pomembna, ker spodbuja okrevanje mišičnih in dihalnih funkcij ter izboljšuje kakovost življenja posameznika. Pomembno je, da se fizioterapija vzdržuje dlje časa, dokler bolnik ne pridobi največje zmogljivosti.

Nadzor fizioterapevta z vsakodnevnimi vajami, ki jih izvajamo s pacientom, je potreben za spodbujanje gibanja sklepov, izboljšanje obsega gibov sklepov, ohranjanje mišične moči in preprečevanje zapletov dihal in obtočil. Ker je pri večini bolnikov glavni cilj spet hoja sama.

Ko je bolnik hospitaliziran v JIL, ga je mogoče priključiti na dihalni aparat in v tem primeru je fizioterapevt prav tako pomemben za zagotovitev potrebne oksigenacije, vendar se lahko po odpustu fizioterapevtsko zdravljenje vzdržuje 1 leto ali več, odvisno od napredka s strani pacienta.

Glavni zapleti pri zdravljenju

Zdravljenje je treba nadaljevati, dokler zdravnik ne reče drugače, vendar lahko pride do zapletov, povezanih z zdravljenjem, o katerih je treba obvestiti zdravnika.

Pri zdravljenju z intravenskim imunoglobulinom so na primer nekateri najpogostejši zapleti glavobol, bolečine v mišicah, mrzlica, zvišana telesna temperatura, slabost, tremor, prekomerna utrujenost in bruhanje. Najresnejši zapleti, čeprav naj se težko zgodijo, so na primer ledvična odpoved, infarkt in tvorba strdkov.

V primeru plazmafereze lahko pride do znižanja krvnega tlaka, spremembe srčnega utripa, zvišane telesne temperature, omotice, večje možnosti okužb in znižanja ravni kalcija. Med najresnejšimi zapleti so krvavitve, generalizirana okužba, nastanek strdkov in kopičenje zraka v pljučnih membranah, vendar se ti zapleti težje zgodijo.

Običajno te zaplete zdravimo z uporabo zdravil, analgetikov in antiemetikov, na primer za lajšanje vročine in nagnjenosti k bruhanju, zato je pomembno, da zdravnika obvestimo o simptomih.

Znaki izboljšanja

Znaki izboljšanja Guillain-Barréjevega sindroma se začnejo pojavljati približno 3 tedne po začetku zdravljenja, vendar večina bolnikov ne dobi nadzora nad svojimi gibi šele po 6 mesecih.

Znaki poslabšanja

Znaki poslabšanja Guillain-Barréjevega sindroma se pojavijo približno 2 tedna po pojavu prvih simptomov bolezni in vključujejo na primer težave z dihanjem, nenadne spremembe krvnega tlaka in inkontinenco ter se zgodijo, kadar zdravljenje ni pravilno izvedeno pravilno.