Kako zdraviti sakralno agenezo

Vsebina

• Simptomi sakralne ageneze

Zdravljenje sakralne ageneze, ki je malformacija, ki povzroči upočasnjen razvoj živcev v zadnjem delu hrbtenjače, se običajno začne v otroštvu in se razlikuje glede na simptome in malformacije, ki jih predstavi otrok.

Na splošno lahko sakralno agenezo prepoznamo kmalu po rojstvu, ko ima otrok na primer spremembe na nogah ali odsotnost anusa, v drugih primerih pa lahko traja nekaj mesecev ali let, da se pojavijo prvi znaki, ki lahko vključujejo ponavljajoče se okužbe sečil, pogosto zaprtje ali fekalna in urinska inkontinenca.

Nekatera najpogosteje uporabljena zdravljenja sakralne ageneze vključujejo:

• Zaprtje zdravilkot Loperamid za zmanjšanje pogostosti fekalne inkontinence;
• Zdravila za urinsko inkontinenco, na primer solifenacin sukcinat ali oksibutinin hidroklorid, za sprostitev mehurja in krepitev sfinktra, zmanjšanje epizod urinske inkontinence;
• Fizioterapija za krepitev medeničnih mišic in preprečevanje inkontinence ter za krepitev mišic nog, zlasti v primeru zmanjšane moči in občutljivosti spodnjih okončin;
• Operacija za zdravljenje nekaterih malformacij, na primer za odpravo odsotnosti anusa.

Poleg tega lahko v primerih, ko ima otrok zakasnjen razvoj nog ali pomanjkanje funkcije, nevrolog in pediater lahko svetujeta amputacijo spodnjih okončin v prvih letih življenja za izboljšanje kakovosti življenja. Tako se otrok, ko odraste, zlahka prilagodi tej višini in lahko živi normalno življenje.

Simptomi sakralne ageneze

Glavni simptomi sakralne ageneze vključujejo:

• Stalno zaprtje;
• Fekalna ali urinska inkontinenca;
• Ponavljajoče se okužbe sečil;
• Izguba moči v nogah;
• Paraliza ali zaostajanje v razvoju nog.

Ti simptomi se ponavadi pojavijo kmalu po rojstvu, v nekaterih primerih pa lahko traja več, dokler se ne pojavijo prvi simptomi ali dokler na primer bolezen ne diagnosticiramo z rutinskim rentgenskim pregledom.

Običajno sakralna ageneza ni dedna, ker čeprav gre za genetski problem, se s staršev ne prenaša na otroke, zato je običajno, da se bolezen pojavi tudi, kadar ni družinske anamneze.