Selektivni mutizem: kaj je to, značilnosti in kako ga zdraviti

Vsebina

• Glavne značilnosti selektivnega mutizma
• Zakaj se to zgodi
• Kako poteka zdravljenje

Selektivni mutizem je redka psihološka motnja, ki običajno prizadene otroke med 2. in 5. letom in je pogostejša pri deklicah. Otroci s to motnjo lahko komunicirajo samo z ljudmi, ki so jim blizu, težko govorijo z drugimi otroki, učitelji ali celo družinskimi člani.

Diagnoza selektivnega mutizma se običajno opravi po 3. letu starosti, saj ima otrok od te starosti naprej že razvito govorno sposobnost in začne izkazovati težave pri opravljanju nekaterih družbenih dejavnosti. Običajno lahko otrok zelo dobro komunicira s starši, brati in sestrami ter bližnjimi bratranci, vendar ima težave pri pogovoru z drugimi, pa tudi pri vzpostavljanju očesnega stika in je lahko precej zaskrbljen.

Pomembno je, da selektivni mutizem prepoznamo in zdravimo s pomočjo psihologa in psihiatra, saj je na ta način mogoče ugotoviti, ali obstaja kakšen drug povezan problem, ki bi lahko povzročil motnjo, na primer težave s sluhom ali možgani, kar omogoča za boljšo prilagoditev vrste zdravljenja.

Glavne značilnosti selektivnega mutizma

Otrok s selektivnim mutizmom lahko dobro komunicira v družinskem okolju, vendar ima težave v okolju z neznanimi ljudmi, v katerem čuti, da njegovo vedenje opazujejo. Nekatere značilnosti, ki pomagajo prepoznati selektivni mutizem, so:

• Težave pri interakciji z drugimi otroki;
• Pomanjkanje komunikacije z učitelji;
• Težave pri izražanju, tudi s kretnjami;
• Pretirana sramežljivost;
• Socialna izolacija;
• Težave s straniščem v neznanem okolju, lulanjem hlač ali jedjo v šoli.

Kljub temu, da je selektivni mutizem pogostejši pri otrocih, ga lahko prepoznamo tudi pri odraslih in se v teh primerih imenuje socialna fobija, v kateri se oseba počuti precej zaskrbljeno v običajnih vsakdanjih situacijah, kot je na primer prehranjevanje v javnosti ali med razmišljanjem o vzpostavitvi neke vrste komunikacije. Naučite se prepoznati socialno fobijo.

Zakaj se to zgodi

Selektivni mutizem nima določenega vzroka, lahko pa ga sprožijo nekatere situacije, ki so lahko povezane z neko negativno izkušnjo ali travmo, ki jo je otrok preživel, na primer ob vstopu v novo šolo, življenju v zelo zaščitnem družinskem okolju ali imeti zelo avtoritarne starše.

Poleg tega je razvoj te motnje lahko povezan z genetskimi dejavniki, saj je pogostejši pri otrocih, katerih starši imajo čustvene in / ali vedenjske motnje, ali pa je povezan z otrokovimi osebnostnimi lastnostmi, kot so sram, pretirana skrb, strah in pritrditev, na primer.

Na to situacijo lahko vpliva tudi začetek šolskega življenja ali sprememba mesta ali države, na primer zaradi kulturnega šoka. Vendar je v teh primerih pomembno, da se opazuje otrokov razvoj, saj pogosto pomanjkanje komunikacije ni posledica selektivnega mutizma, ampak ustreza obdobju prilagoditve otroka na novo okolje. Da bi lahko štel za mutizem, je treba, da so značilnosti te spremembe prisotne pred spremembo ali trajajo povprečno 1 mesec.

Kako poteka zdravljenje

Zdravljenje selektivnega mutizma je sestavljeno iz psihoterapevtskih sej, v katerih psiholog poleg raziskovanja tehnik, ki ocenjujejo njegovo vedenje, začrta strategije, ki spodbujajo otrokovo komunikacijo. Tako lahko psiholog poskrbi, da se otrok v okolju počuti bolj udobno, tako da je njegova komunikacija naklonjena.

V nekaterih primerih lahko psiholog priporoči, da otroka spremlja tudi otroški psihiater ali da se organizirajo seje z družino.

Poleg tega psiholog staršem svetuje, naj nadaljujejo zdravljenje doma, staršem pa priporoča:

• Otroka ne silite k govorjenju;
• Izogibajte se odgovarjanju za otroka;
• Pohvalite, ko otrok izkaže napredek v svojih komunikacijskih veščinah;
• Otroka spodbujajte k težjim stvarem, kot je na primer nakup kruha;
• Otroku naj bo prijetno v okolici, da ne bo čutil, da je v središču pozornosti.

Na ta način lahko otrok pridobi več samozavesti pri komunikaciji in mu ne bo tako neprijetno v čudnih okoljih.

Kadar ni odziva na zdravljenje ali očitnih izboljšav, lahko psihiater priporoči uporabo selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina, SSRI, ki delujejo na možgane. Ta zdravila je dovoljeno uporabljati le pod vodstvom zdravnika in v zelo dobro ocenjenih primerih, saj ni veliko študij, ki bi dokazovale njihov učinek na zdravljenje otrok s to motnjo.