Ulcerozni kolitis

Vsebina

• Pregled za

Kaj je

Ulcerozni kolitis je vnetna črevesna bolezen (IBD), splošno ime za bolezni, ki povzročajo vnetje v tankem črevesu in debelem črevesu. Diagnosticiranje je lahko težko, ker so simptomi podobni drugim črevesnim motnjam in drugi vrsti KVČB, imenovani Crohnova bolezen. Crohnova bolezen se razlikuje, ker povzroča vnetje globlje v črevesni steni in se lahko pojavi v drugih delih prebavnega sistema, vključno s tankim črevesjem, usti, požiralnikom in želodcem.

Ulcerozni kolitis se lahko pojavi pri ljudeh katere koli starosti, vendar se običajno začne med 15. in 30. letom starosti, manj pogosto pa med 50. in 70. letom starosti. Enako prizadene moške in ženske in zdi se, da teče v družinah, poroča pa, da ima do 20 odstotkov ljudi z ulceroznim kolitisom družinskega člana ali sorodnika z ulceroznim kolitisom ali Crohnovo boleznijo. Večjo pojavnost ulceroznega kolitisa opažamo pri belcih in ljudeh judovskega porekla.

Simptomi

Najpogostejši simptomi ulceroznega kolitisa so bolečine v trebuhu in krvava driska. Lahko se pojavijo tudi bolniki

• Anemija
• Utrujenost
• Izguba teže
• Izguba apetita
• Rektalna krvavitev
• Izguba telesnih tekočin in hranil
• Poškodbe kože
• Bolečine v sklepih
• Zastoj rasti (zlasti pri otrocih)

Približno polovica ljudi z diagnozo ulceroznega kolitisa ima blage simptome. Drugi trpijo zaradi vročine, krvave driske, slabosti in hudih trebušnih krčev. Ulcerozni kolitis lahko povzroči tudi težave, kot so artritis, vnetje očesa, bolezni jeter in osteoporoza. Ni znano, zakaj se te težave pojavljajo zunaj debelega črevesa. Znanstveniki menijo, da so ti zapleti lahko posledica vnetja, ki ga sproži imunski sistem. Nekatere od teh težav izginejo, ko se kolitis zdravi.

[stran]

Vzroki

Obstaja veliko teorij o tem, kaj povzroča ulcerozni kolitis. Ljudje z ulceroznim kolitisom imajo nenormalnosti imunskega sistema, vendar zdravniki ne vedo, ali so te nenormalnosti vzrok ali posledica bolezni. Imunski sistem telesa naj bi se nenormalno odzval na bakterije v prebavnem traktu.

Ulceroznega kolitisa ne povzročajo čustvene stiske ali občutljivost na določena živila ali živilske izdelke, vendar lahko ti dejavniki pri nekaterih ljudeh sprožijo simptome. Stres življenja z ulceroznim kolitisom lahko prispeva tudi k poslabšanju simptomov.

Diagnoza

Za diagnosticiranje ulceroznega kolitisa se uporabljajo številni testi. Fizični pregled in anamneza sta običajno prvi korak.

Krvne preiskave se lahko opravijo za preverjanje anemije, ki lahko kaže na krvavitev v debelem črevesu ali danki, ali pa odkrijejo visoko število belih krvnih celic, kar je znak vnetja nekje v telesu.

Vzorec blata lahko odkrije tudi bele krvne celice, katerih prisotnost kaže na ulcerozni kolitis ali vnetno bolezen. Poleg tega vzorec blata omogoča zdravniku, da odkrije krvavitev ali okužbo v debelem črevesu ali danki, ki jo povzročajo bakterije, virus ali paraziti.

Kolonoskopija ali sigmoidoskopija sta najbolj natančni metodi za diagnozo ulceroznega kolitisa in izključitev drugih možnih stanj, kot so Crohnova bolezen, divertikularna bolezen ali rak. Pri obeh testih zdravnik v anus vstavi endoskop-dolgo, prilagodljivo, osvetljeno cev, povezano z računalnikom in televizijskim monitorjem, da vidi notranjost debelega črevesa in danke. Zdravnik bo lahko videl kakršno koli vnetje, krvavitev ali razjede na steni debelega črevesa. Med pregledom lahko zdravnik opravi biopsijo, ki vključuje odvzem vzorca tkiva iz sluznice debelega črevesa za ogled z mikroskopom.

Včasih se za diagnosticiranje ulceroznega kolitisa ali njegovih zapletov uporabljajo tudi rentgenski žarki, kot sta barijev klistir ali CT.

[stran]

Zdravljenje

Zdravljenje ulceroznega kolitisa je odvisno od resnosti bolezni. Vsaka oseba doživlja ulcerozni kolitis drugače, zato je zdravljenje prilagojeno vsakemu posamezniku.

Terapija z zdravili

Cilj terapije z zdravili je povzročiti in ohraniti remisijo ter izboljšati kakovost življenja ljudi z ulceroznim kolitisom. Na voljo je več vrst zdravil.

• Aminosalicilati, zdravila, ki vsebujejo 5-aminosalicicilno kislino (5-ASA), pomagajo pri obvladovanju vnetja. Sulfasalazin je kombinacija sulfapiridina in 5-ASA. Sulfapiridinska komponenta prenaša protivnetni 5-ASA v črevo. Vendar pa lahko sulfapiridin povzroči neželene učinke, kot so slabost, bruhanje, zgaga, driska in glavobol. Druga zdravila 5-ASA, kot so olsalazin, mesalamin in balsalazid, imajo drugačen nosilec, manj stranskih učinkov in jih lahko uporabljajo ljudje, ki ne morejo jemati sulfasalazina. 5-ASA se daje peroralno, skozi klistir ali v svečah, odvisno od lokacije vnetja v debelem črevesu. Večina ljudi z blagim ali zmernim ulceroznim kolitisom se najprej zdravi s to skupino zdravil. Ta razred zdravil se uporablja tudi v primerih ponovitve.

• Kortikosteroidi kot so prednizon, metilprednizon in hidrokortizon, prav tako zmanjšajo vnetje. Uporabljajo jih lahko ljudje z zmernim do hudim ulceroznim kolitisom ali se ne odzivajo na zdravila 5-ASA. Kortikosteroidi, znani tudi kot steroidi, se lahko dajejo peroralno, intravensko, s klistirjem ali v supozitorijih, odvisno od lokacije vnetja. Ta zdravila lahko povzročijo neželene učinke, kot so povečanje telesne mase, akne, dlake na obrazu, hipertenzija, sladkorna bolezen, nihanje razpoloženja, izguba kostne mase in povečano tveganje za okužbo. Zaradi tega niso priporočljivi za dolgotrajno uporabo, čeprav veljajo za zelo učinkovite, če so predpisani za kratkotrajno uporabo.

• Imunomodulatorji kot sta azatioprin in 6-merkapto-purin (6-MP) zmanjšata vnetje z vplivom na imunski sistem. Ta zdravila se uporabljajo pri bolnikih, ki se niso odzvali na 5-ASA ali kortikosteroide ali so odvisni od kortikosteroidov. Imunomodulatorji se dajejo peroralno, vendar so počasi delujoči in lahko traja do 6 mesecev, preden se začuti polna korist. Bolnike, ki jemljejo ta zdravila, spremljajo glede zapletov, vključno s pankreatitisom, hepatitisom, zmanjšanim številom belih krvnih celic in povečanim tveganjem za okužbo. Ciklosporin A se lahko uporablja s 6-MP ali azatioprinom za zdravljenje aktivnega, hudega ulceroznega kolitisa pri ljudeh, ki se ne odzivajo na intravenske kortikosteroide.

Druga zdravila se lahko dajejo za sprostitev bolnika ali za lajšanje bolečine, driske ali okužbe.

Včasih so simptomi dovolj hudi, da je treba osebo hospitalizirati. Na primer, oseba ima lahko hudo krvavitev ali hudo drisko, ki povzroči dehidracijo. V takih primerih bo zdravnik poskušal ustaviti drisko in izgubo krvi, tekočine in mineralnih soli. Bolnik bo morda potreboval posebno prehrano, hranjenje skozi veno, zdravila ali včasih operacijo.

Operacija

Približno 25 do 40 odstotkov bolnikov z ulceroznim kolitisom mora sčasoma odstraniti debelo črevo zaradi velike krvavitve, hude bolezni, pretrganja debelega črevesa ali nevarnosti raka. Včasih zdravnik priporoči odstranitev debelega črevesa, če zdravljenje ne uspe ali če neželeni učinki kortikosteroidov ali drugih zdravil ogrožajo bolnikovo zdravje.

Operaciji odstranitve debelega črevesa in danke, znani kot proktokolektomija, sledi eno od naslednjih:

• Ileostomija, pri katerem kirurg ustvari majhno odprtino v trebuhu, imenovano stoma, in nanjo pritrdi konec tankega črevesa, imenovan ileum. Odpadki bodo potovali skozi tanko črevo in izstopili iz telesa skozi stomo. Stoma je velika približno četrtina in se običajno nahaja v spodnjem desnem delu trebuha blizu pasu. Čez odprtino se nosi vrečka za zbiranje odpadkov, bolnik pa po potrebi izprazni vrečko.

• Ileoanalna anastomoza, ali vlečno operacijo, ki pacientu omogoča normalno gibanje črevesja, ker ohranja del anusa. Pri tej operaciji kirurg odstrani debelo črevo in notranjost rektuma, pri čemer zapusti zunanje mišice danke. Kirurg nato pritrdi ileum na notranjo stran danke in anusa ter ustvari vrečko. Odpadki se shranijo v vrečko in gredo skozi anus na običajen način. Odvajanje črevesja je lahko pogostejše in vodeno kot pred posegom. Vnetje vrečke (pouchitis) je možen zaplet.

Zapleti ulceroznega kolitisa

Približno 5 odstotkov ljudi z ulceroznim kolitisom razvije raka debelega črevesa. Tveganje za nastanek raka se povečuje s trajanjem bolezni in s tem, koliko je bilo debelo črevo poškodovano. Na primer, če sta prizadeta samo spodnji del debelega črevesa in danke, tveganje za raka ni večje od običajnega. Če pa je prizadeto celo debelo črevo, je tveganje za nastanek raka lahko kar 32 -krat večje od običajnega.

Včasih se v celicah, ki obdajajo debelo črevo, pojavijo predrakave spremembe. Te spremembe imenujemo "displazija". Ljudje, ki imajo displazijo, imajo večjo verjetnost, da bodo zboleli za rakom, kot tisti, ki jih ne. Zdravniki iščejo znake displazije pri kolonoskopiji ali sigmoidoskopiji ter pri pregledu tkiva, odstranjenega med temi testi.

Pregled za